Otroški kotiček / Corner for kids / Coin des enfants

V pripravi / Under Construction / En construction

1. BRALNI KOTIČEK / READING CORNER / COIN DE LECTURE:

A. Moja besedila / My texts / Mes textes:

dopolniti / to be completed / à completer

B. Izbor iz besedil, ki sem jih rada brala kot otrok + komentarji / Selection from the texts I loved to read as a kid + commentaries / Sélection des textes que j’aimasse à lire en tant qu’enfant + commentaires:

Moja otroška branja niso samo otroška branja, a to ni prav nič premotilo mojih otroških načrtov, nasprotno, stimuliralo jih je, hranilo z novimi idejami in možnostmi. Ker je imel moj oče, s katerim sem v zgodnjem otroštvu živela v Kopru, kar zajetno knjižnico, v kateri me je večkrat puščal samo (ko je imel predavanja), sem brala, kar je pač bilo na razpolago. Od knjigo o vesolju, agronomskih priročnikov, kemijskih in bioloških enciklopedij, šahovskih tabel in kuharskih knjig pa do Puškinovih pravljic in pripovedk (iz temno modre zbirke Izbranih del, ki me je vznemirjala na najvišji polici, mislim, da so izhajala v 50. in 60. letih 20. st.), romanov in drugih del svetovne književnosti (seveda ne v celoti, kakšno stran ali poglavje, ki ju nisem prav dobro razumela, a sem se k zapisom vračala, ker mi je bila sem ter tja všeč kaka besedna zveza, kak opis, kako nenavadno ime, slika ali risba, grafikon, ki sem ga prerisala in priredila po svoje ipd.), med njimi Maupassantovo Debeluško v Kocbekovem prevodu (Prešernove družbe iz leta 1958), ki je name tedaj naredila velik vtis. Knjige zbirke Sinji galeb sem požirala (najraje Kästnerja, čigar dela so kasneje posebej izšla v otrokom priljubljeni oranžni zbirki, ki sem jo imela, a se je med selitvijo v Ljubljano leta 1981 izgubila, neskončno sem uživala v besedilih A. Lindgren, spominjam se tudi Kassiljeve Švambranije, pa Skavta Petra, Rdečega leva, Prigod kapitana Vrungla in še bolj vragolij Toma Sawyerja ali Huckleberryja Finna, da o prigodah otrok, Karika in Valje, ki pomanjšana, ker sta spila pomanjševalni napoj, potujeta prek močvirske flore, ne izgubljam besed) kakor nekoliko kasneje (pri kakih 9 letih) Julesa Verna, ki so hranile skrivnostne zaplete v trdih modrih platnicah. Za četrti rojstni dan (takrat sem že znala brati) sem od očeta dobila 10 velikih, trdo vezanih knjig s skupnim naslovom “Pisani živalski svet” (ČGP Delo, Ljubljana, 1972, izvirnik je italijanski: “”Guarda e scopri gli animali, prevajalca sta, vidim, Anton Polenc in Zmago Bufon, tule je opis “Mandarinke” iz ene od teh knjig), ki so – poleg velike izdaje Svetovnih pravljic – zasedale dobršen del mojih polic (imela sem svojo knjižno omaro) in me dolge mesece držale v bralski napetosti in prerisovalski vnemi. Te knjige so imele tudi drugotno vrednost, bile so odlična in stabilna mala mizica v šotorih iz dek, katerih postavljanja so strast majhnih deklic in dečkov. Sicer pa mi je oče vsak teden v stari škripajoči in prijetno dišeči knjigarni (mislim, da se je imenovala Knjigarna Lipa), ki je danes žal ni več, na izteku Kidričeve ulice v Kopru kupil knjigo po mojem izboru. Tako nekako so se začela moja imaginarna potovanja. V nadaljevanju jih nekaj opisujem (v KOMENTARJIH).
 
  • Gerrit Theodor Rotman, KRALJ DEBELUH IN SINKO DEBELINKO, Mohorjeva založba, Celje, 1974 (1. natis Knjigarna tiskovne zadruge, Ljubljana, 1942, v slovenščino prevedel Vladimir Levstik; izvirnik 1929).
KOMENTAR: Odkar pomnim, so me privlačile knjige, ki so kombinirale tekst in risbo na način stripa oz. pripovedne sopostavljenosti besedila in slike. Že stari časniki v obdobju med vojnama in kasneje (Jutro, Slovenski poročevalec, Ljudska pravica, Delo, Večer itn.) so med svojo vsebino radi vključevali naracije za otroke, nad katerimi je bila slika oz.ilustracija (odtod včasih ime “slikovne zgodbe”). Te objave so postale popularne in nemalokrat so jih bralci sami izrezali iz časopisa, nato pa za svoje otroke in za domače knjižnice ponovno povezali v snopič na različne izvirne načine. Tako je sredi 70. let večkrat zame naredila tudi moja starejša sestra Slavica (nekje na njenem podstrešju morajo biti njeni izvirno dekorirani in z volneno kito zvezani zvezčiči “Medvedka Neve”, “Poslednjega Mohikanca” idr.). Nizozemski ilustrator G. T. Rotman (1893-1944), za katerega danes seveda vem, da je med pionirskimi ustvarjalci stripa na Nizozemskem (gl. ga na polkrožni sliki Yvonne Thompson desno zgoraj; vir za sliko: http://www.flickr.com/search/?q=gerrit+rotman), je v okviru tega obrazca (tekst + slika) objavil več publikacij (glej primere njegovih del tule; tukaj pa je nekaj njegovih izvirnih naslovnic). Kakor zapiše Ivo Antič (http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp73/ivoan73/rotma73.htm), je Rotman leta 1924 risal miške za nizozemski socialistični časnik Voorwarts, torej prav v času, ko je Walt Disney, po rodu prav tako Nizozemec, v ZDA zasnoval svojega (?!) Mikija Miško. V slovenščino je Rotmana večinoma prevajal Vladimir Levstik. Tu je nekaj njegovih del: Vrtismrček in šilonoska (1924), Gospod Kozamurnik (1927), Bratec Branko in sestrica Mica (1930), Princeska Zvezdana, Kralj Debeluh in sinko Debelinko, Janko in Stanko, Prigode porednega Bobija, Sambo in Joko.
 
Majhna oranžna knjižica, katere listi so se ob večkratnem prebiranju osvobodili hrbtne zaveze, je bila sestavni del moje koprske knjižnice. Živo sem si predstavljala potovanja sinka Debelinka, njegova srečanja z živalmi (moj oče je bil agronom, zato sem bila vsaj deloma obdana s knjigami in mislimi iz živalskega sveta), s slepo deklico Rosano. Moj spomin na to drobno knjižico je bil očitno tako intenziven, da si je izvrtal svoje mesto v pesmi iz moje prve zbirke “Marcipan” iz leta 1997 (“Oh, te turobne luščine [Kuštrobradci so vendarle izgubili])”, pesmi v tej zbirki so napisane leta 1995).
 

Oče debeluh in sinko Debelinko – odlomek

  • Fran Milčinski Ježek, ZVEZDICA ZASPANKA (prva slovenska radijska igra za otroke, 1952), tiskana izdaja 1959 z ilustracijami Mare Kralj , Mladinska knjiga, Ljubljana (kasneje več ponatisov). Na fotografiji desno je avtor Zvezdice Zaspanke  in številnih drugih odličnih del (vir za sliko: http://www.dlib.si).

Zvezdico Zaspanko pa lahko poslušate tule

KOMENTAR: Zvezdica zaspanka je bila neposredna spodbuda moji otroški domišljiji. Ker sva z očetom živela v  Kopru, mama, oba starejša brata in starejša sestra pa v Ljubljani, smo nenehno potovali drug k drugemu. Stalni premiki med Koprom in Ljubljano so bili naša redna družinska tedenska potovanja. In to je, kar zadeva mene, trajalo dobrih 7 let. Ne vem, koliko sem bila stara, zdi se mi, da verjetno tam okoli 4-5 let, ko mi je sestra Slavica nekega dne, ko je prišla v Koper, obljubila, da me, ko pridem v Ljubljano, odpelje na čudovito lutkovno predstavo za otroke s čudežnim naslovom “Zvezdica Zaspanka”, ki je bila tedaj na sporedu v glavnem mestu, kjer so očitno bile doma najboljše in najbolj nedostopne pravljice. Ker mi zgodbice ni hotela izdati, sem si jo v svoji domišljiji napletla sama. Zamišljala sem si, da sedim v gledališču in opazujem zvezde, kako zaspijo, jih nato nekaj časa pustim, potem pa zbudim in mi povedo, kaj so sanjale … To igrico, ki sem si jo izmislila, sem se najraje igrala na cedri, ki je rasla na domačem vrtu in je bila precej visoka (z vrha se je videlo velik del Kopra – ali pa se mi je tako le zdelo). Sedela sem torej na eni od gornjih vej cedre, kjer sem običajno imela mir (bil pa je to tudi moj posvečeni bralni kotiček) in vadila svoja imaginarna potovanja o Zvezdici Zaspanki z izbranimi zvezdami na nebu. Če je bilo nebo jasno in na njem nešteto zvez, se mi je zdelo, da gre igra lahko v neskončnost … in v tem je bila njena izredna slast. Le en korak do Opera aperta (Eco).
Lutkovno predstavo sem videla šele precej kasneje, tako se mi imaginarni svet, ki sem ga  iz te vrzeli (odloženega obiska lutkovnega gledališča) sama gradila, ob soočenju z realno vsebino pravljice, ki je sicer imenitna (tako mislim še danes), ni mogel kar tako sesuti. Slavica ni držala besede in mi ni pomagala pri realizaciji želje, ki jo je zasadila vame in je medtem dobila stotero domišljijskih poganjkov. Nič hudega, vmes sem zgradila nekaj drugega, kar je zame postalo nepogrešljivo (očitno sem že tedaj spoznavala, da je odložitev, se pravi, suspenz želja motor intelektualnega oz. ustvarjalnega dela). Spomin na ta zgodnja doživljanja in moja razmerja s potencialnimi zvezdicami Zaspankami pa so ostala kot sladek imaginarni med.
 
  • Bogomir Magajna, BRKONJA ČELJUSTNIK, Mohorjeva založba, Celje, 1975 (1. natis Mladinska matica, Ljubljana 1933, z izvirnimi grafikami Božidarja Jakca – gl. levo, ponatis Mladinske knjige leta 1956).
KOMENTAR: Do te knjige me je pripeljalo mamino pripovedovanje. Mislim, da mi je zgodbo o Brkonji Čeljustniku ustno pripovedovala že zelo zgodaj kot pravljico pred spanjem (še ene pravljice se spomnim iz teh zelo zgodnjih časov – o Božici, žabicah in začaranem Janezku), saj je knjigo sama brala kot otrok na skednju v Muljavi (rodila se je leta 1927, potemtakem je razumljivo, da je do nje prišel prvi val kroženja dela v natisu Mladinske matice). Mama mi je pravila, da jo je ta pravljica čisto prevzela in da so se ji jame, skale in pokrajine ob izviru Krke, kjer so se kot otroci včasih igrali, poslej zdele del te fantazijske dežele. Knjige si je moja mama večinoma sposojala v vaškem župnišču ali pa pri sosedih, včasih ji je knjigo kupil oče ali tudi kdo podaril (v vasi so vedeli, da rada bere, zato so se domala vse knjige, ki so šle skozi vas, prejkone znašle v njenih rokah). Ob ponatisu leta 1975, ko mi je bilo med 4-5 let, pa mi je mama knjigo verjetno tudi kupila. Dejstvo je, da jo poznam v kasnejši izdaji (1975), ki je natisnjena v enaki obliki in formatu kakor Kralj Debeluh in sinko Debelinko, in je nisem mogla naslediti po njej. Od mamine relativno bogate zapuščine (njena babica je bila – po smrti svojega moža-župana – županja) namreč ni ostalo nič, saj ji je mama umrla zelo zgodaj (1929/1930), oče pa nedolgo zatem (med vojno so za 4 otroke skrbeli partizani, v njihovi hiši je bil občasno sedež Gubčeve brigade).
 
Josip Vidmar je v letu izida Brkonje Čeljustnika za Sodobnost (letnik 1, številka 12, 1933) napisal kritiko Magajnovih objav (Magajna je na sliki spodaj; obe sliki sta iz arhiva http://www.dlib.si) , med katerimi čisto na koncu omenja tudi njegovo zadnje delo.
 

Brkonja Čeljustnik – odlomek

 
  • Tone Pavček, JURI-MURI V AFRIKI (O fantu, ki se ni hotel umivati), Mladinska knjiga, Ljubljana, 1973 (izvirno z ilustracijami Melite Vovk; kasneje več ponatisov). Tone Pavček, 1928-2011, je na sliki desno spodaj, vir za sliko je arhiv: http://www.dlib.si)
KOMENTAR: Juri-Muri seveda ni izšel šele leta 1988, kakor napačno piše v Wikipediji, sicer ga jaz v zgodnjih 70. letih (20. stoletja) ne bi mogla brati. Pod odejo z baterijo v rokah in s toplim termaforjem pod nogami sem noč za nočjo prebirala to Pavčkovo pripoved v verzih, ki je najprej izšla pri Mladinski knjigi v Ljubljani leta 1973 (z ilustracijami Melite Vovk). Zgodba me je vznemirjala in zbujala domišljijo o neznanem afriškem kontinentu in svetu zunaj meja Jugoslavije nasploh. V tistih časih sem z očetom in mamo “od zunanjega sveta” od časa do časa obiskovala le Trst, kjer sem se popolnoma potopila v žarenje izložbenih barv, trgovskih izveskov, razgibanih lutkovnih in gledaliških predstav in bila čisto izgubljena ob najbolj neverjetnih pustnih maskah in kostumih, katerih rafiniranosti v izdelavi in pisanosti v barvnih kombinacijah si tedaj v Sloveniji ni dalo niti predstavljati. Trst je zame bil – in tak je dolgo ostal – barvit pravljični svet, toda Juri Muri je šel precej dlje od Trsta. In to me je vznemirjalo. Tudi ilustracije so se mi zdele čudovite, v čedno umitega Jurija-Murija, ki sedi na kamnu na eni od zadnjih strani knjige pa sem sploh, če je temu pri petih ali šestih letih mogoče tako reči, bila zagledana. Preučevala sem njegove poteze, vsako črto Melite Vovk, ki je dečku iz zgodbe vdahnila vizualno življenje, posebej, morda sem hotela, kdo ve, kaj otrok dejansko razmišlja, ko je zatopljen v nekaj (tega se nikakor ne morem spomniti), prodreti v njegov obrazni izraz. Fantič – seveda Juri-Muri – na zadnji strani (glej spodaj) pa se mi ni zdel več tako zanimiv in mi tudi ni bil tako všeč, njegova glava je bila nekam velika, vodenoglava, in ni bila v pravem razmerju s kovčkom. Tudi afriške živali se skozi pripoved spremenijo, sprva so do Jurija-Murija ravnodušne, nekoliko odklonilne oz. jezne ali razborite, norčujejo se iz njega (tako so tudi ilustrirane), potem pa pride do veličastne transformacije in veliki živalski zbor se razjoče, ko umit in socializiran Juri-Muri odhaja domov. V celotnem procesu transformacije pogleda živali na dečka je nekaj demokratičnega, je zmožnost za drugačno vizuro. Če prej nisem vedela, kaj so “krokodilje solze”, sem vsekakor po tej knjigi in njenih risbah to, tako seveda mislim danes, bolje razumela. Kako je ta pripoved sedla na mojo otroško notranjo imaginarno krajino se kaže skozi učinek – celotno pesnitev znam še danes na pamet. In še zabaven aspekt: to knjigo še hranim, četudi je že precej iztrošena (po moji uporabi je šla skozi roke najmanj 6 nečakov in njihovih staršev). Na zadnjih dveh straneh pa sem si, kakor kaže, izborila nekaj prostora za svoje risbe (ne gre za risbe nečakinj in nečakov, na njih so moje značilne poteze, ki jih danes prepoznavam v svojih otroških likovnih izdelkih). Predvidevam, da so vsaj nekatere risbe (gornja z rdečim flumastrom) starejše od mojega branja knjige, četudi je delno poznavanje črk razvidno iz lapsusa: “STNOPIČKE” (ta risba-strip kaže nekakšno košarkarsko zasnovo, pri kateri imajo odločilen pomen “stopničke” – kdo ve, kaj sem skušala sporočiti). Čeprav ne morem z gotovostjo trditi, kdaj so risbice nastale, mi je iz pripovedi mame, očeta, bratov in sestre znano, da sem kot otrok kmalu po tem, ko sem spregovorila, nekje pobrala več kletvic in jih plasirala, če mi je kdo nagajal ali če ni pustil, da delam, kar hočem. Ko so mi grde besede prepovedali uporabljati, sem – po družinskem izročilu – vzela svojo pručko in nekaj knjig, šla v kot, se delala, da berem in uporabljala prepovedane besede, kjer sem le mogla, med napol resničnim (skorajda vsi ptroci znajo knjige, ki jim jih berejo odrasli, na pamet) in napol izmišljenim besedilom. Ali imajo “STNOPIČKE” in moje preklinjalsko obdobje kaj skupnega, res ne vem. Terminus post quem mojih risbic: 1972 (knjiga izide), terminus ante quem: 1975 (ko grem v malo šolo znam že dobro pisati).

Na You Tube si lahko ogledate in poslušate celotnega Jurija-Murija v Afriki (O fantu, ki se ni hotel umivati; spodaj je naslovnica natisa iz leta 1973, vir za sliko: o-kbjesenice.kr.edus.si)

  • Aleksander Sergejevič Puškin, PRAVLJICA O CARJU SALTANU (O NJEGOVEM SINU, SLAVNEM IN MOGOČNEM JUNAKU KNEZU GVIDONU SULTANOVIČU IN O PREKRASNI CARIČNI LABODKI), v slovenskem prevodu Otona Župančiča, ilustracije K. Kuznecove (gl. desno spodaj), Mladinska knjiga, Ljubljana, 1950.
KOMENTAR: Te pravljice v veliki trdo vezani verziji iz 1950 (verjetno literarna zapuščina bratov in sestre v domači knjižnici; začetek pravljice je skeniran in dostopen s klikom na gornji naslov), ki sem jo listala na kahlici, se spominjam iz časov, ko še nisem znala brati, pa sem jo že znala na pamet. Otroci imajo neverjetne spominske zmožnosti in znajo vrsto besedil, ki jim jih odrasli berejo, na pamet, še preden se nauče črk. Dejstvo, da prav dobro vedo, kje se stran obrne in se besedilo nadaljuje na drugi strani, včasih preslepi naivnega odraslega, da triletniki že znajo brati. Spominjam se srečanja z novimi besedami v tej knjigi – “devica”, “carica”, “dveri”, “bojar”, “svod”, “čudotvorno”, “veverka”, morda še kaj. Vsako sem si pustila pojasniti od različnih ljudi, od vsakogar posebej (zgodnji komparativni pristop), in pojasnila primerjala, včasih spraševala za dodatne komentarje. Podobno kakor pri Zverinicah iz rezije so me kot otroka vznemirjale nenavadne besedne zveze, apozicije, obrnjena sintaksa. Tako so se mi verzi “Ta, ki tke, in ta, ki kuha, ino baba Babaruha…”, ki se z drobnimi variacijami večkrat ponovijo, vtisnili za zmerom. Nisem si mogla predstavljati, kakšne vrste stvor je ta Babaruha. Zelo me je tudi zabavalo, ko je carica rodila dete in to ni bilo čisto običajno (“Žaba ni, miš, ne podgana, temveč zverca vsem neznana”). Tudi konec se mi je zdel posrečen, saj se nenadoma razkrije pripovedovalec: “Jaz sem tudi zraven bil, iz rešeta vino pil.”
 
Pesnitev je sicer Puškin napisal leta 1831 za 19- letno Natalijo Gončarovo.
 

Odlomek iz pravljice (zelo drugačen od Župančičevega prevoda) o Kralju Saltanu lahko poslušate tukaj.

English translation of “Martin Krpan” (by Fanny S. Copeland, Mladinska knjiga, 1960)

KOMENTAR: Martin Krpan mi je moral priti v roke, ko sem bila v Kliničnem centru v Ljubljani, kjer je bila zaposlena moja mama. Kot otrok sem preživela več pljučnic in številni od mojih zgodnjih spominov so vpeti v razmeroma puste kraje memorije Infekcijske klinike v Ljubljani. Niz bolnišničnih sekvenc se pojavi pred mojimi očmi spomina – skupaj s knjigami in majhnim televizorjem v posebni sobici, kjer je zdravstveno osebje bolnim otrokom od časa do časa dovolilo pozabiti na turobno bolnišnično dolgočasje (tam sem gledala TV serijo “Bratovščina Sinjega galeba”, knjigo Toneta Seliškarja pa brala nekaj let kasneje). Živo se spominjam nekaj slikanic iz tega časa, nekaterih Kraljevih ilustracij Krpana (torej sem imela opravka z izdajo iz leta 1954), ki jih lahko prelistate tukaj. Seveda pa je pravljica o močnem in pretkanem možu, ki je ustno krožila po pokrajinah Avstro-Ogrske, starejša od Levstikovega zapisa in skoraj zagotovo širše razprostranjenosti kakor mislijo Slovenci. (Kar seveda v ničemer ne zmanjšuje pomena dejstva, da jo je v slovenskem okviru zabeležil F. Levstik.)
 

C. Pravljice, e-books / Fairy-Tales, e-books / Contes, e-livres:

ZA BRANJE (v slovenščini):

AUDIO: S klikom na tale stavek pa lahko na You Tube izberete in poslušate nekaj pravljic v slovenščini: od Muce Copatarice (Ele Peroci), Zvezdice Zaspanke, (F. Milčinskega – Ježka), Mačka Murija (prvo izdajo te knjige Kajetana Koviča leta 1974 je ilustrirala Jelka Reichman) pa do Janka in Metke, Volka in sedem kozličkov in Obutega mačka, Zlate ptice, Trnuljčice, Žogice Marogice (Jana Malika), Sapramiške (Svetlane Makarovič), Mojce Pokrajculje … in še kaj.

D. Povezave do zanimivih spletnih strani za otroke / Links to the interesting web-pages for the kids / Liens aux pages-web intéressantes pour les enfants:

Slovenske:

http://www.zupca.net/

http://www.piki.si/igre.htm

http://www.otroci.org

http://www.svetizbesed.com

http://pravljicezaotroke.blogspot.com/

http://www.tolovaj.com/vsebina/pravljice  (pravljice Toma Kočarja)

http://www.squidoo.com/grimmove-pravljice

http://www.squidoo.com/pravljice

Français:

http://www.nicoland.fr/

http://www.jeux-pour-enfants.com/

English:

2. KOTIČEK ZA RISANKE IN FILME / CORNER FOR CARTOONS AND FILMS / COIN DES BANDES ANIMÉS ET FILMS:

Slovensko:

I. RISANKE O PIKI NOGAVIČKI:

1. Pika Nogavička – Pika se vrne v vilo Čira-Čara 1/3

2. Pika Nogavička – Pika se vrne v vilo Čira-Čara 2/3

3. Pika Nogavička – Pika se vrne v vilo Čira-Čara 3/3

4. Pika Nogavička – Pika gosti vlomilca 1/3

5. Pika Nogavička – Pika gosti vlomilca 2/3

6. Pika Nogavička – Pika gosti vlomilca 3/3

7. Pika Nogavička – Pika tekmuje v preskakovanju ovir 1/3

8. Pika Nogavička – Pika tekmuje v preskakovanju ovir 2/3

9. Pika Nogavička – Pika tekmuje v preskakovanju ovir 3/3

10. Pika Nogavička – Pika se pelje z balonom 1/3

11. Pika Nogavička – Pika se pelje z balonom 2/3

12. Pika Nogavička – Pika se pelje z balonom 3/3

13. Pika Nogavička – Pika reši dom za upokojence 1/2

14. Pika Nogavička – Pika reši dom za upokojence 2/2

15. Pika Nogavička – Pika gre v šolo ali pa ne 1/2

16. Pika Nogavička – Pika gre v šolo ali pa ne 2/2

17. Pika Nogavička – Pikin Božič 1/2

18. Pika Nogavička – Pikin Božič 2/2

19. Pika Nogavička – Pika obišče teto Matildo 1/2

20. Pika Nogavička – Pika obišče teto Matildo 2/2

21. Pika Nogavička – Pika vzgaja živali in njihovega lastnika 1/2

22. Pika Nogavička – Pika vzgaja živali in njihovega lastnika 2/2

23. Pika Nogavička – Pika sodeluje na cvetlični razstavi 1/2

24. Pika Nogavička – Pika sodeluje na cvetlični razstavi 2/2

25. Pika Nogavička – Pika najde skrivnostno stopinjo 1/2

26. Pika Nogavička – Pika najde skrivnostno stopinjo 2/2

27. Pika Nogavička – Pika gre na semenj 1/2

28. Pika Nogavička – Pika gre na semenj 2/2

29. Pika Nogavička – Pika in tesar 1/2

30. Pika Nogavička – Pika in tesar 2/2

31. Pika Nogavička – Pika doživi brodolom 1/2

32. Pika Nogavička – Pika doživi brodolom 2/2

33. Pika Nogavička – Pika gre na sever 1/2

34. Pika Nogavička – Pika gre na sever 2/2

35. Pika Nogavička – Pika še enkrat reši kite 1/2

36. Pika Nogavička – Pika še enkrat reši kite 2/2

37. Pika Nogavička – Pika noče postati velika 1/2

38. Pika Nogavička – Pika noče postati velika 2/2

39. Pika Nogavička – Pika sreča tatova biserov 1/3

40. Pika Nogavička – Pika sreča tatova biserov 2/3

41. Pika Nogavička – Pika sreča tatova biserov 3/3

42. Pika Nogavička – Pika odpljuje na južno morje 1/3

43. Pika Nogavička – Pika odpljuje na južno morje 2/3

44. Pika Nogavička – Pika odpljuje na južno morje 3/3

45. Pika Nogavička – Pika nastopi na veliki tekmi 1/3

46. Pika Nogavička – Pika nastopi na veliki tekmi 2/3

47. Pika Nogavička – Pika nastopi na veliki tekmi 3/3

48. Pika Nogavička – Pika ne proda Vile Čira-Čara 1/3

49. Pika Nogavička – Pika ne proda Vile Čira-Čara 2/3

50. Pika Nogavička – Pika ne proda Vile Čira-Čara 3/3

51. Pika Nogavička – Pika sreča Belo damo 1/2

52. Pika Nogavička – Pika sreča Belo damo 2/2

53. Pika Nogavička – Pika sreča mojstra kriminala 1/2

54. Pika Nogavička – Pika sreča mojstra kriminala 2/2

55. Pika Nogavička – Pika gre domov 1/3

56. Pika Nogavička – Pika gre domov 2/3

57. Pika Nogavička – Pika gre domov 3/3

II. ČAROVNIK IZ OZA (1939) / THE WIZZARD OF OZ (1939) (film of Victor Fleming with Judy Garland as Dorothy, made after the text of L. Frank Baum):

1. Film iz leta 1939 si lahko ogledate tule (1h 37 min., v angleščini / in English): “The Wizard of Oz”

– Dokumentarec Judy Garland: The Wonderful Wizard of Oz [v 4 delih], 1990, o filmu “Čarovnik iz Oza” – v angleščini / Documentary Judy Garland: The Wonderful Wizard of Oz [parts 1-4], 1990, about the film “Wizzard of Oz” – in English / Documentaire Judy Garland: The Wonderful Wizard of Oz [parties : 1-4], 1990, sur le film “Wizzard of Oz” – en anglais

1. del / part 1 / partie 1

2. del / part 2 / partie 2

3. del / part 3 / partie 3

4. del / part 4 / partie 4

3. IGRALNI KOTIČEK / PLAYING CORNER / COIN DES JEUX:

A. Izobraževalne igrice za otroke / Educational Games for the kids / Jeux éducatifs pour des enfants:

Geografije-Geographies-Géographies

Še geografske igre-More geographical games-Encore des jeux géographiques

Refleksivne igre-Reflexive games-Jeux de réfléxion

Spletno igrišče za otroke (v slovenščini)

Otroške igre (v slovenščini)

The Fun Place to Learn

Knowledge Adventure

B. Druge izobraževalne igrice / Other educational Games / Autres jeux éducatifs:

http://www.nobelprize.org/educational/

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s